Izumili plastiko, ki jo morje "požre" brez sledi in škode

Raziskovalci iz japonskega centra za znanosti o novih materialih (RIKEN) in univerze v Tokiu so razvili plastiko, ki se v morski vodi popolnoma raztopi.

Novi material so pokazali javnosti v laboratoriju Wako blizu Tokia, kjer so naredili poskus, v katerem je majhen kos plastike izginil v posodi s slano vodo po približno eni uri mešanja.

Trden kot običajna plastika, a topljiv v slanem okolju

Vodja projekta Takuzo Aida je pojasnil, da je novi material enako trden kot plastika na osnovi nafte, vendar se pri stiku s soljo razgradi na svoje osnovne komponente.

Te lahko nato naravno razgradijo bakterije, kar preprečuje nastanek mikroplastike, ki lahko škoduje vodnim organizmom in vstopi v prehransko verigo.

Ekipa je pregledovala množico različnih molekul in ugotovila, da kombinacija natrijevega heksametafosfata (pogost aditiv v živilih) in monomerov na osnovi guanidinijevih ionov (ki se uporabljajo v gnojilih in sredstvih za izboljševanje tal) daje najboljše rezultate pri doseganju želenih lastnosti.

"Pregledovanje molekul je lahko kot iskanje igle v senu," je dejal v sporočilu za javnost centra RIKEN. "A kombinacijo smo našli že zgodaj, in to nam je dalo misliti: ‘To bi dejansko lahko delovalo’."

Mnoge prednosti novega materiala

Material se lahko uporablja kot običajna plastika, če je prevlečen s posebnim premazom, in ekipa trenutno raziskuje najboljše metode premazovanja, je povedal Aida.

Plastika ni toksična, je negorljiva in ne oddaja ogljikovega dioksida, je še poudaril.

Novi material ni le razgradljiv, Aida upa tudi, da bi bilo mogoče ostanke po razgradnji smiselno ponovno uporabiti.

Ko se material razgradi, za sabo pusti dušik in fosfor, ki ju lahko mikrobi presnavljajo, rastline pa vsrkajo, pojasnjuje.

Ob tem pa opozarja, da to zahteva previdno upravljanje.

Čeprav lahko ti elementi obogatijo prst, lahko obenem obremenijo obalne ekosisteme s presežkom hranil, kar je povezano s cvetenjem alg, ki lahko poruši celotna ekosistemska ravnovesja.

Najboljša rešitev bi po njegovem mnenju lahko bila, da se material v večini primerov reciklira v nadzorovanih čistilnih obratih z uporabo morske vode.

Tako bi bilo mogoče ponovno pridobiti surovine za proizvodnjo supramolekularne plastike.

Čeprav ekipa še ni razkrila načrtov za komercializacijo, je povedal, da je njihova raziskava pritegnila veliko zanimanja, tudi iz embalažne industrije.