Kako oblaki dobijo obliko?

Dnevi brez oblačka so redki, po drugi strani pa nas oblaki na nek način vedno znova presenečajo.

Nekateri spominjajo na vato, drugi so peresasti, nežni, tretji visoki, mogočni, celo grozeči.

A kaj oblaku pravzaprav daje njegovo značilno podobo? Odgovor se skriva v prepletu različnih dejavnikov.

Najprej nekaj osnov

Da bi razumeli, kako oblaki dobijo svojo obliko, moramo najprej poznati osnove njihovega nastanka, piše portal Popular Science.

Ko se zrak dviguje in ohlaja, vodna para v njem kondenzira v drobne vodne kapljice ali ledene kristale. Če se teh delcev nabere dovolj, nastane viden oblak.

Znanstveniki običajno razvrščajo oblake v deset glavnih vrst glede na njihovo obliko in višino, na kateri se pojavijo na nebu.

Na primer, kumulusi (iz latinščine: cumulus/kup) so podobni kupčkom vate, medtem ko se stratusi (latinsko: stratus/plast) razprostirajo kot odeja, ciri (lat: cirrus/las) pa so videti kot peresa.

Te osnovne oblike in njihova imena pa lahko združujemo za opis bolj zapletenih oblik oblakov (kot so recimo cirokumulusi, pri nas znani tudi kot "ovčice").

Dodamo jim lahko tudi predpono "alto", ki pomeni "visoko" in pomaga ločiti srednje visoke oblake od tistih, ki so nižje (na primer altostratus v primerjavi s stratus).

Na videz oblakov močno vpliva razdalja oblaka od Zemlje.

Temperatura zraka z višino pada, zato so nižje ležeči oblaki sestavljeni večinoma iz vodnih kapljic, medtem ko so visoki oblaki pogosto iz ledenih kristalov.

Srednje visoki oblaki pogosto vsebujejo oboje. Ta razlika v sestavi vpliva tudi na videz: oblaki iz vode, kot je kumulus, imajo ostre robove in delujejo čvrsto, medtem ko so oblaki iz ledu, kot je cirus, običajno bolj prosojni in razpršeni.

Na obliko oblakov vpliva tudi gibanje zraka

Ko se topel, vlažen zrak dviguje — temu pravimo konvekcija —, se ohlaja in kondenzira, kar povzroči nastanek oblakov.

A med tem procesom se zgodi nekaj zanimivega: ko vodna para kondenzira, sprosti toploto, ki segreje okoliški zrak.

Topel zrak je manj gost od hladnega okoli njega in zato bolj "ploven". Vodna para pa dobi več vzgona in zato se zračna gmota še hitreje dviga.

"Ti navzgornji tokovi povzročajo valovitost, ki daje oblakom tipične kupolaste oblike – tisto, kar si večina ljudi predstavlja, ko pomisli na oblake," je za Popular Science povedal klimatolog Bjorn Stevens z inštituta Max Planck za meteorologijo v Hamburgu.

Če je zrak pri tleh topel in vlažen, višje pa precej hladnejši, lahko iz povsem običajnega kumulusa lepega vremena nastane veličasten kumulonimbus, ki prinaša nevihte.

Ciri, oblaki, znani po svojem rahlem, peresastem videzu, pa svojo obliko dolgujejo močnim vetrovom v zgornjih plasteh ozračja. Ti vetrovi delujejo na ledene kristale, iz katerih so cirrus oblaki sestavljeni, in jih raztegujejo v tanke, elegantne pramene.

"Nimajo jasnega začetka ali konca"

"Obliko oblaka določa tudi svetloba, ki se prebija skoznje," dodaja Stevens. Oblaki so namreč razpršena snov. Sestavljeni so iz neštetih delcev, ki lebdijo v zraku. Zato so bolj podobni megli kot pa trdnemu objektu. "Nimajo jasnega začetka ali konca," pravi.

Kar vidimo kot rob oblaka, je pravzaprav mesto, kjer se sončna svetloba razprši na kapljicah ali kristalih v oblaku.

Včasih se ta razpršitev zgodi že na površju oblaka, drugič pa globlje v notranjosti megle – zato se robovi oblakov pogosto zdijo nejasni ali spremenljivi.

Na obliko oblakov vpliva tudi oblika pokrajine pod njimi

Tudi fizične značilnosti pokrajine, torej topografija, lahko vplivajo na obliko oblakov.

V članku za The Conversation je Ross Lazear, predavatelj atmosferskih in okoljskih znanosti na univerzi v Albanyju (State University of New York), pojasnil, kako zračni tokovi nad gorskimi verigami sprožijo atmosferske valove, podobno kot kamen, ki zmoti tok vode v potoku.

Ti valovi vodijo do nastanka lentikularnih oblakov, ki spominjajo na leteče krožnike.

Vsak oblak je oblikovan tako, kot je, z razlogom.

Za meteorologe pa te oblike niso le zanimive — predstavljajo dragocene sledi za napovedovanje vremena.