To je najstarejši vic na svetu. Bi se mu smejali?

Najstarejša znana šala na svetu je stara okoli 4.000 let. Zapisana je bila okoli leta 1900 pred našim štetjem in sicer v klinopisu, pisavi sumerske civilizacije, ki je takrat cvetela na področju današnjega Iraka.

Šalo so našli kot del zbirke pregovorov, kar nakazuje, da so ljudje v starodavni Mezopotamiji delili in zapisovali šale podobno kot mi danes.

Straniščni humor starih Sumercev

In ni bila o blondinkah, politikih ali policistih. Bila je – kako naj to nežno povemo – o prdcih. Dobesedno.

"Odkar svet stoji, mlada ženska še ni prdnila v naročju svojega moža," pravi ta najstarejša znana šala.

Ste se nasmejali? Verjetno ne.

Ne vemo sicer, ali so se stari Sumerci ob tej šali na vso moč krohotali, ampak očitno je bila vredna zapisa, ki se je ohranil do danes.

Po drugi strani pa je šala primer tako imenovanega "straniščnega humorja", ki ima, kot kaže, dolgo zgodovinsko tradicijo.

Zelo verjetno je za tedanje čase govorila o nečem absurdnem, po drugi strani pa namiguje, da je bilo spuščanje prdcev v moževo naročje dovolj pogost dogodek pri starejših ženskah.

Sumerska šala o slepem psu

Ampak to še ni vse. Sumerski humor se ni ustavil pri družinski intimi. Še ena šala iz tiste dobe gre takole: "Pes pride v krčmo in reče: 'Nič ne vidim. Tole bom odprl."

Zakaj se je to starim Sumercem zdelo smešno, prav tako ne vemo.

Interpretacija se giblje od "globoke metafore o slepoti" do "zgodnjega absurda v stilu Monty Pythona".

Ali pa je bila to zgolj lokalna "fora", interna šala med pivskimi kolegi izpred skoraj 4.000 let.

Obe šali sta med 10 najstarejšimi šalami na svetu, ki jih je zbrala britanska univerza v Wolverhamptonu.

"Šale so se skozi leta spreminjale – nekatere imajo obliko vprašanja in odgovora, druge pa so duhoviti pregovori ali uganke," je zapisal avtor poročila dr. Paul McDonald, višji predavatelj na Univerzi v Wolverhamptonu.

Šala iz starega Egipta

Če gremo malo naprej v času in se premaknemo v starodavni Egipt, najdemo še en dragocen košček humorja, zapisan na papirusu, okoli leta 1600 pred našim štetjem.

Ta šala je v obliki zgodbe, ki pripoveduje o faraonu (domnevno naj bi bil to faraon Sneferu), ki se je dolgočasil, zato je naročil, naj mu pripravijo ladjo, na kateri bodo veslala mlada dekleta, oblečena samo v ribiške mreže.

Faraon se je torej odpravil na izlet z veslačicami in plul po jezeru. Nenadoma pa je eni od veslačic v vodi padel turkizni obesek.

Dekle se je razžalostilo in nehalo veslati. Faraon ji je, da bi jo potolažil, ponudil nov obesek, ampak ona tega ni hotela.

Faraon ni vedel, kaj naj stori. Izlet je bil uničen. Na koncu se je obrnil na dvornega čarovnika, ki je našel rešitev: s čarovnijo je vode jezera razdelil na pol in našel obesek.

Tudi ta šala se nam danes ne zdi pretirano smešna, ampak bolj kot ne pravljica za otroke.

Humor zgodbe pa naj bi se po mnenju poznavalcev skrival v pretiravanju – razdeliti vode celega jezera za en obesek, pa tudi v prikazu, kako je faraon, živi bog in najmočnejši človek starodavnega Egipta kljub vsemu popolnoma nemočen brez svojega čarovniškega svetovalca.

Že tisočletja se smejimo podobnim stvarem

Danes se nam te šale ne zdijo prav nič smešne. Smejimo se drugim stvarem. In povsem možno je, da se nekatere od šal, ki se jim danes na vsa usta smejimo, tudi našim zanamcem ne bodo zdele prav nič smešne, ker jih verjetno ne bodo razumeli.

Vendar pa te šale in zgodbe dokazujejo, da se ljudje že tisočletja smejimo podobnim stvarem – telesnim funkcijam, nemoči vladarjev, čudaškim živalim in še marsičemu, pa tudi, da je smeh že od nekdaj spremljevalec človeštva.