Urejanje "kaosa": kaj prinaša zakon o psihoterapiji 

V Sloveniji je lahko psihoterapevt vsak. Registra oziroma seznama psihoterapevtov ni, prav tako ni nikakršnega nadzora. Uporabnik je tako prepuščen lastni presoji, kje bo poiskal pomoč.
Ministrstvo za zdravje je na zadnji predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki je bil lani poleti poslan v javno razpravo, prejelo več sto pripomb, danes pa je nov predlog zakona vlada vendarle potrdila. Po besedah ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel je cilj zakona povečati kakovost in varnost za uporabnike psihoterapije tako v javnem kot tudi zasebnem sektorju. Po njenih besedah se bo tudi dostopnost do psihoterapevtov izboljšala.

Kdo po novem lahko postal psihoterapevt?

Predlog zakona predvideva, da bo vsak, ki bi želel biti psihoterapevt, to lahko postal na dva načina.

Kandidat bo moral zaključiti akreditirani specializirani študijski program na osmi stopnji, torej na drugi bolonjski stopnji, z nazivom psihoterapevt. Opraviti bo moral tudi strokovni izpit, na podlagi katerega bo vpisan v register psihoterapevtov, kar bo podlaga za podelitev licence za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti.

Druga možnost je strokovno usposabljanje.

Psihoterapevt bo namreč lahko postal vsak po zaključeni katerikoli osmi ravni izobrazbe, vendar po vsaj štiriletnem usposabljanju. Slednje med drugim vključuje 650 ur izvajanja psihoterapevtske obravnave pod supervizijo, 200 ur srečanj s supervizorjem in 300 ur usposabljanja na področju duševnega zdravja in drugih sorodnih področij.

V tem času kandidat ne bo smel delovati samostojno, temveč bo psihoterapijo izvajal v tako imenovanih "učnih ambulantah". Tam bo ves čas pod nadzorom supervizorja oziroma učitelja. Povedano drugače: praktično usposabljanje bo videti podobno kot v primeru specializacije na posameznem strokovnem področju medicine.

Na koncu bosta kandidata čakala preverjanje in strokovni izpit na ministrstvu za zdravje.

Vsak psihoterapevt ne bo mogel uporabljati vsakega pristopa

Psihoterapija vključuje več različnih pristopov. Če bo kandidat opravil usposabljanje ali študij iz enega od pristopov, bo lahko po opravljenem izpitu uporabljal le tega. Zakon trenutno predvideva pristope, kot so družinska psihoterapija, eksistencialna terapija, geštalt psihoterapija, logoterapija, psihoanaliza, skupinska analiza ...
Po besedah ministrice gre za pristope, ki so mednarodno potrjeni oziroma jih je potrdila Evropska zveza za psihoterapijo. Poudarja, da so "podprti z dokazi". Ker se pristopi razvijajo, bo nove psihoterapevtske pristope s soglasjem nove zbornice potrjevalo ministrstvo za zdravje.

Psihoterapevtske pristope bodo lahko uporabljali tudi psihiatri in klinični psihologi, tako kot to počnejo danes. Če pa bodo želeli na primer odpreti svoj s. p. z dejavnostjo psihoterapije, bodo morali – tako kot ostali psihoterapevti – dokazati svojo usposobljenost iz določenega psihoterapevtskega pristopa.

Enoletno prehodno obdobje in sito, ki bo ločilo zrno od plevela

Po besedah državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje Denisa Kordeža so se za uvrstitev psihoterapije, ki je bila vrsto let neregulirana, med zdravstveno dejavnost odločili, da bi jo lahko lažje nadzorovali.
Psihoterapevti bodo s tem namreč morali spoštovati – tako kot vsi ostali zdravstveni delavci – temeljno zdravstveno zakonodajo in zakonodajo o pacientovih pravicah. Področje psihoterapije bo strokovno nadzorovala zbornica. Slednja bo izvajala tudi določena javna pooblastila: psihoterapevtom bo podeljevala licence, jih podaljševala ali odvzela, vodila bo register kandidatov in psihoterapevtov ter psihoterapevte nadzirala.

Delo psihoterapevtov bodo nadzirali tudi zdravstveni inšpektorji.

Ko bo zakon začel veljati, bo začelo teči enoletno prehodno obdobje. Vsi, ki menijo, da so dovolj strokovno podkovani, bodo lahko v prvih šestih mesecih na ministrstvo za zdravje oddali vlogo. Ministrstvo bo vsako vlogo individualno obravnavalo in odločilo, kdo izpolnjuje vse kriterije, kdo potrebuje dodatna usposabljanja in kdo ne izpolnjuje nobenega od pogojev. Tem bo ministrstvo vlogo zavrnilo, opraviti pa bodo morali štiriletno izobraževanje ali akreditirani specializirani študijski program.

Kako do psihoterapevta, ko bo zakon začel veljati?

Psihoterapija do zdaj ni bila vključena v storitve, ki bi jih krilo obvezno zdravstveno zavarovanje. To se s predlogom zakona spreminja, zdravnik pa bo lahko pacientu napisal napotnico za psihoterapijo. Psihoterapija bi bila lahko na napotnico na voljo že prihodnje leto.

Brez napotnice se bo lahko uporabnik pri psihoterapevtu zglasil v enem od centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov oziroma odraslih in v centrih za krepitev zdravja. To po besedah Kordeža psihoterapijo dela dostopnejšo tudi ranljivejšim skupinam.

Če bo uporabnik kazal resnejše duševne motnje ali bolezenska stanja, ga bo moral psihoterapevt napotiti k specialistu, torej psihiatru ali kliničnemu psihologu.

Psihoterapevti: Nesoglasja še obstajajo, a zdaj je nujen zrel kompromis

Predstavniki organizacij pacientov in psihoterapevtov predlog zakona pozdravljajo. Po njihovih besedah prinaša veliko zahtev po visokih kvalifikacijah za psihoterapevte, v prvi vrsti pa ima pred očmi uporabnika, zato si želijo, da bi ga poslanci podprli.
"Čeprav v marsičem še obstajajo nesoglasja, predstavniki pacientov in psihoterapevtov močno podpiramo pripravo zakona," pravijo. Po njihovih besedah predlog v več točkah odstopa od rešitev, ki so jih predlagali, "vendar z razumevanjem sprejemamo, da je za dolgoročni razvoj psihoterapevtske stroke in znanstvene vede ter za večjo dostopnost kakovostnih psihoterapevtskih storitev v tem trenutku nujen zrel kompromis, ki presega partikularne interese posameznih skupin v korist sistemske ureditve, ki jo naša družba nujno potrebuje".

Klinični psihologi in psihiatri kritični

Na drugi strani je predlog zakona naletel na številne kritike kliničnih psihologov, pediatrov in psihiatrov. Strinjajo se, da je treba področje urediti, a obenem tudi jasno ločiti, da gre pri psihoterapiji za področje psihološke pomoči izven zdravstva. Opozarjajo, da bodo ljudi z duševnimi težavami zdravili posamezniki brez ustrezne izobrazbe oziroma bo le ta bistveno nižja od tiste, ki jo drugi specialisti ta trenutek potrebujejo za vstop v javno zdravstvo.

"Ta zakon uzakonja kot zdravstvene delavce ljudi s po našem mnenju neustrezno izobrazbo. Novi poklic bi regulirala zbornica, ki še ni ustanovljena in nima kompetenc," je dejala specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Urša Mrevlje Lozar.

Ob tem klinični psihologi, pediatri in psihiatri opozarjajo, da je Evropska zveza za psihoterapijo potrdila tudi pristope, ki vpeljujejo psevdoznanost. "Le peščica je takih, ki bi jih lahko po kriterijih z dokazi podprtih psiholoških terapij prepoznali kot uporabne in niso v kliničnih smernicah za zdravljenje ljudi s težavami v duševnem zdravju ali duševnimi motnjami," pravi klinična psihologinja Andreja Mikuž.

Ministrica kritikom odgovarja, da pri svojih pomislekih verjetno izhajajo "iz trenutnega stanja, ki ni urejeno". "Ravno zato je zakon o psihoterapevtski dejavnosti potreben in določa ure strokovnega usposabljanja, ki jih mora opraviti nekdo, da dobi naziv psihoterapevt."

Po njenih besedah evropske države od psihoterapevtov zahtevajo različno število ur usposabljanj, "mi smo na zgornji meji in smo med bolj zahtevnimi glede na to, kakšno usposobljenost in znanje psihoterapevtov zahtevamo".