Kolumna: Zelenski je ugotovil, kaj je najboljša strategija za soočanje s Trumpom

Ko se je Trump znova povzpel na oblast, sem ocenil, da bo njegov drugi mandat bistveno drugačnega od prvega, ki je deloval (če smemo kaotično kotaljenje iz krize v krizo označiti s tem glagolom) kot nekakšna kohabitacija med staro republikansko elito in predsednikom, ki se je na tem mestu znašel tako rekoč po naključju, ne da bi ob svoji napovedi kandidature na ta položaj resno računal, da se bo vselil v Belo hišo.
A Trump se je odtlej pustil prepričati, da je "človek, ki ga je poslala Previdnost" (kot so nekoč govorili za nekega drugega nacionalističnega postavljača), zlomil staro republikansko gardo in svojo vrnitev na oblast pripravil bistveno bolj detajlno kot na prvi polčas.

Mnogi se so zato bali (ali pa upali, kakor kdo), da bo po ponovni zmagi vladal kot diktator: se spravil na nadzorne inštitucije z veliko bolj sistematično zagrizenost kot doslej, kastriral sodstvo, preganjal opozicijo, uvajal režim strahu, propagande in fanatičnega kulta osebnosti.

Nič od naštetega ne manjka. A Trump ostala bistveno manj discipliniran od kakšnega Erdoğana ali Orbána in čeprav se za razliko od njiju (zaenkrat) ne le prilagaja svetovni ekonomski klimi, temveč jo skuša radikalno spremeniti, ostaja zelo vprašljivo, ali bo uspel vzpostaviti nekaj, čemur bi lahko rekli "režim".

Bolj kot na diktatorje stare šole ali na postmoderne samodržce, ki jih občuduje in po katerih se zgleduje, me spominja na vladarja v nekoliko okosteneli ustavni monarhiji, odločenega, da bo po zgledu tujih vzorov uvedel absolutistični sistem.

Njegov narcizem, skoraj otročja nediscipliniranost, komična obsedenost z zunanjimi znaki moči in zagledanost v svetleče se predmete bolj kot na profesionalnega politika ali "self-made mana" (kar do neke mere vendarle je) spominjajo na nekoga, ki sta mu bila status in moč položena v zibko.

Podobno kot angleški kralji 17. stoletja z zavistjo gleda na svoje kolege iz manj razvitih držav in jim zavida njihovo absolutno politično moč. Hoče jih posnemati, a, kot Karel I. pred njim, v resnici slabo razume sistem, ki omejuje njegove apetite in ga ne zna učinkovito ukrotiti.
Analogija seveda ni mišljena čisto resno. Obstajajo velikanske razlike v okoliščinah in večina jih gre v Trumpovo škodo. Najpomembnejša med njimi je, da je Trumpov mandat omejen (in za razliko od Putina, Miloševića ali Vučića bo v ameriškem sistemu vsak poskus, da bi zaobšel ustavno omejitev mandatov, vodil do neuspeha), predsednik pa se nezadržno bliža trenutku, ko bo nezadržna tiranija časa terjala svoj davek, tako kot ga je od njegovega predhodnika.

Kmalu bodo brezobzirni sekundanti, ki jih je zbral okoli sebe, začeli spoznavati, da se Trumpova epoha nezadržno izteka in da se morajo pripraviti na prihodnost po Trumpu: isti oportunizem republikanskih politikov, ki je Trumpu v letih njegovega političnega vzpona pomagal ukloniti stranko svoji volji, bo vse bolj začel delovati kot zavora njegovi požrešni, a preveč raztreseni ambiciji.

Da Trumpova administracija že zdaj spominja na dvor, kjer se raznorodni dvorjani bodisi potegujejo za vladarjevo sredobežno pozornost bodisi skušajo v senci njegove moči izvajati lastne politike, priča politika Trumpove administracije do Ukrajine.

Trump je o Ukrajini in Zelenskem govoril malodane z enakimi besedami kot ruska propaganda in s Putinom skušal doseči sporazum, ki spominja na delitev Poljske med Friderikom Velikim in Katarino Veliko.

Rusija naj bi dobila potešitev svojih ozemeljskih apetitov, Amerika pa naj bi od nje izžela rudno bogastvo, ki je za Trumpovo politiko bistvenega pomena (tudi njegovi apetiti do Grenlandije poleg strateške vloge morskih poti v vse toplejšem arktičnem morju slonijo na ocenah o rezervah redkih rudnin, skritih pod tanjšajočo se ledeno odejo največjega otoka na svetu).
Pozicija Ukrajine med tnalom in nakovalom se je zdela obupna. Toda Zelenski je – tako kot Nancy Pelosi, prva političarka, ki je leta 2018 zmagala v vojni živci premagala Trumpa – ugotovil, da je mešanica odkritega kljubovanja in vztrajnega, mukotrpnega pogajanja z izjemno pozornostjo do drobnega tiska najboljša strategija za soočanje s Trumpom.

Pri tem je lahko računal natanko na dvorno zasnovo njegove administracije, v kateri državni sekretar Marco Rubio javno ubrano poje hvale vladarju v skupnem zboru z njegovimi iskrenimi občudovalci, v zavetju lastne sfere pristojnosti pa vodi svojo zunanjo politiko: zlasti tedaj, ko se Trumpova volatilna pozornost usmeri drugam ali ko ga tema, ki je pred tem vzbujala njegovo domišljijo, začenja dolgočasiti.

Ko so prišli na dan osnutki novega sporazuma med ZDA in Ukrajino, za katerega je Trump zadolžil svoje "zunanje ministrstvo", se je tako izkazalo, da so veliko bolj ugodni za Ukrajino, kot se je to zdelo po proslulem karanju Zelenskega v Beli hiši.

Sporazum daje Združenim državam prednostno, ne pa tudi ekskluzivno partnerstvo pri izkoriščanju ukrajinskega rudnega bogastva, pri čemer dokument glede bistvenih odločitev (kje, kaj in kdaj črpati rudno bogastvo) ohranja ukrajinsko suverenost. Ukrajinska država ohranja lastništvo nad svojim rudnim bogastvom, poleg tega pa se sporazum nanaša le na nove rudnike, ne pa tudi na obstoječe. To pomeni, da bodo morale ZDA še investirati v morebitna pridobivanja novih rudnih bogastev, pri čemer bodo morali biti dobički iz njih najmanj deset let reinvestirani v Ukrajini.

In spet smo pri bistvenem vprašanju časa. Ukrajinski pogajalci so časovnico bistvenih premikov pomaknili v čas po Trumpu. Vsi učinki dogovora se bodo pojavili šele precej po Trumpovemu slovesu in precej verjetna sprememba politične usmeritve v Beli hiši bo tako omogočala nov krog pogajanj v ugodnejšem ozračju, še preden bi Ukrajino kakorkoli zadeli morebitni negativni vidiki sedanjega dogovora.

Po drugi strani pa se Ukrajini obeta odmrznitev vojaške pomoči, o njenem vračanju ali preoblikovanju v dolg pa ni več govora. In kar je še pomembnejše: dokument Trumpovi retoriki navkljub Rusijo jasno označuje za agresorja, ohranitev ukrajinske suverenosti omenja kot skupni cilj podpisnic ter podpira ukrajinsko integracijo v EU. Vse to je seveda precej manj od tega, kar si je Zelenski želel; a bistveno več od tega, kar so mnogi menili, da ga čaka po proruskem obratu v stališčih Bele hiše.
In vsaj začasno si lahko oddahnejo tudi naši "mirovniki": ko je že kazalo, da bodo morali izdati svoje prvinske nagone in začeti peti panegirike "mirovniku" Trumpu, je zdaj vse bolj verjetno, da bodo lahko svojo rusofilijo še nekaj časa uskladili z nadaljnjim gojenjem tradicionalnega sovraštva do Amerike.

Velika napaka pa bi bila, če bi si oddahnili tudi evropski voditelji. Program strateške avtonomije, ki je bil začrtan v zadnjih mesecih, ostaja nujen. Razkorak med Trumpovimi besedami in dejanskimi učinki njegove zunanje politike nas ne bi smeli ponovno zazibati v lažen občutek varnosti in normalnosti; so še en dokaz o skrajni nestanovitnosti ameriške politike in potrditev, da se ne gre zanašati na njene besede, temveč predvsem na lastne napore.

***

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.